Olimje je znano po svojih toplicah (Terme Olimia in Aqualuna), pestra pa je tudi druga turistična ponudba tega kraja – torej če nisi pristaš toplic in praženja na soncu, naj te to nikakor ne ustavi pred izletovanjem v ta del Slovenije. Na zelo mali relaciji (razdalja med različnimi ogleda vrednimi stvarmi je v Olimju maksimalno petsto metrov) si lahko ogledate Deželo pravljic, Jelenov greben, samostan s čokoladnico, pa tudi lokalna pivovarna ne manjka. Za turiste, ki počitnikujejo v toplicah so glavna prevozna sredstva takile vlakci, ki jih srečuješ na vsakem koraku:
Začeli bomo z Deželo pravljic, kjer oživijo vse najbolj znane pravljice, od Pike Nogavičke pa do Kralja Matjaža, pa tudi Bedanca smo videli:
Zatem smo se nekoliko izgubili, šli smo namreč za kažipotom, ki je obljubljal jezero. Po nekajminutni vožnji v klanec in po makadamu smo videli, da smo očitno zgrešili pot in se obrnili. Tudi ko smo poskusili z drugo potjo, se tudi tam makadam kar ni in ni končal. Na koncu smo jezero vendarle našli. O wannabe jezeru kroži zanimiva legenda – V njem naj bi nekoč prebival zmaj, ki je strašil prebivalce in kradel živino, dokler ga ni ubil Sveti Jurij.
Naslednja postaja je bil Jelenov greben, gostišče, kjer smo si nekoliko odpočili in si privoščili kavico. Ko smo se želeli odpeljati, nismo mogli mimo velike množice ljudi, ki je popolnoma zaprla pot. Stopili smo iz avta, da pogledamo kaj se dogaja. Ceste niso zaprli ljudje, temveč so le občudovali glavne krivce za zaporo:
Pridružili smo se jim tudi mi. Kot zanimivost - med divjadjo je opaziti tudi albino srno (tista ki izgleda kot bela koza).
Ko smo se srnic naveličali, smo se le nekako prebili mimo neizkušenih in neboječih bambijev, ki se nikakor niso hoteli umakniti avtomobilu. Minutka vožnje, in že smo bili pri samostanu Olimje, ki ga krasi prekrasna fasada in ribniki, polni zlatih ribic in lokvanjev. Okoli njega menihi vzdržujejo vrt z zdravilnimi rastlinami (v samostanu je tudi soba, polna fresk in apotekarskih mizic), imajo pa tudi majhen čebelnjak.
Če greš po pešpoti mimo samostana in vrtov čez majhen mostiček, prideš do najslajše točke izleta – čokoladnice. Ponudba je res pestra in nismo se ji mogli upreti. Tudi mi smo si privoščili majhen posladek.
Ko smo že mislili da je to to in da smo videli že vse kar je se videti da, smo se ustavili še v enem gostišču, pred katerim sta bila parkirana dva že prej omenjena vlakca. In odkrili lokalno pivovarno. Vendar se pri pivu nismo zadrževali (kot zavedni Dolenjci seveda prisegamo na cviček), poslikali pa smo prisrčno maketo pred gostiščem:
Ko smo se peljali nazaj domov skozi Podsredo, je našo pozornost pritegnil tamkajšnji grad, in četudi tega nismo imeli v načrtu, smo enostavno morali narediti posnetek tega čudesa:
by Anch
V ponev odlijete le merico mase, ko se začne iz ponve kaditi, lahko brez skrbi počasi zadevo obrnete, da se popraži tudi z druge strani.
Vse skupaj potem nafilate s kakršnokoli rdečo maso ki jo imate (rdeča pesa, paprike, lahko pa tudi mardelada)
